ERIC MATYASH – SIMBIOZA DVEH INDIVIDUALNIH GLAV

ERIC MATYASH – uspešen oblikovalski duet ustvarja simbiozo idej ter jo pripelje do elegantne, prefinjene in unikatne izvedbe oblačil. Kljub lanskoletnemu preimenovanju znamke, glavna akterja ostajata Eric Maj Potočnik in Matjaž Plošinjak, ki ju odlikuje izjemna natančnost pri oblikovanju oblačil, strast do estetike in pridih aristokratskega načina življenja – s hrti na čelu. Oblikovalca sta se v preteklosti veliko zavzemala tudi za pomoč tistim, ki svoje stiske ne morejo ubesediti in spregovoriti na glas. Veliko časa sta namreč posvetila pomoči zlorabljenim hrtom in jim, če se je le dalo, poiskala nove domove. Tokrat se je VOOM z oblikovalcema odkrito pogovarjal predvsem o modi in modni situaciji v Sloveniji, idejah ter načrtih znamke ERIC MATYASH.

 

EM_15

Koliko časa dnevno se posvečata oblikovanju oblačil?

Zelo odvisno od posameznega trenutka in tega, v kolikšni meri sva projektno okupirana. Ko se dela na posameznem projektu, ne gledava na uro oz. delava cele dneve, tedne … Če se je v dobro realizacije projekta potrebno odpovedati spanju, svežemu zraku, redni in zdravi prehrani, žrtvujeva tudi to.

Kako dolgo se ukvajrata z oblikovanjem? Kakšni so vajini začetki?

Začetki: neobremenjeni, sila spontani in brez pretiranih pričakovanj. Z oblikovanjem sva se spoznala nepričakovano in se samostojno razvijala ter nabirala znanje brez formalnega šolanja na tem področju. Kjer je volja, tam je moč – četudi je bila najina pot v minulih 10 letih precej drugačna od tiste, ki jo prehodi večina mladih oblikovalcev, sva vanjo vložila veliko truda in si skozi leta nabrala dragocene izkušnje ter znanje, ki se leto za letom dopolnjuje … Vsaka prehojena pot ima svoje pluse in minuse – nekdo je bogatejši za to, spet drugi za ono …

Je oblikovanje v tandemu lažje, oziroma zakaj sta se odločila za takšen način sodelovanja?

Oblikovanje v tandemu ni ne lažje ne težje, marveč drugačno. Gre za simbiozo dveh individualnih glav, ki svoje vizije prepletata med seboj. Ideje se dopolnjujejo, razvijajo in na koncu dozorijo. Vmes prileti tudi kakšen kratek stik, a to zna biti sila koristno. Delovanje v tandemu ni bila začrtana odločitev, ampak rezultat spontanosti. Zgodilo se je.

Kaj vaju pri oblikovanju najbolj inspirira?

Karkoli… Nisva pretirano obremenjena. Včasih čisto nič določenega, drugič ravno nasprotno. Zdaj oseba, drugič občutek, vonj, dogodek, predmet, spomin … Enkrat švigne skozi misli že izdelana vizija, drugič je inspiracija vodilo za postopno razvijanje koncepta.

Če ne bi bila modna oblikovalca, kaj bi počela?

Oblikovanje oblačil je najina velika strast. Kljub temu se rada posvetiva tudi stiliranju, občasno pa še kostumografiji in grafičnemu oblikovanju. Kaj bi, če bi … Nikoli ne veš, zato morda o tem niti ni smiselno pretirano besedičiti.

Kdo izbira vajine modele? Kakšne kriterije jim postavljata?

Odvisno od projekta, na katerem delava. Včasih se od naju zahteva zgolj to, da oblečeva tiste osebe, ki so nama dodeljene, drugič je izbira modelov v najini domeni. Če velja slednje, želiva karizmatičnost, odlične proporce in kooperativnost. Nič jokanja in stokanja,  kaj je udobno in kaj ne. Svoje delo znava dobro opraviti, isto pričakujeva od modelov. Obenem ne grizeva in poznava meje človečnosti. In seveda, bledolične “alien looking” gospodične imajo že serijsko kakšen plus. (smeh)

Pojavila sta se tudi na slovenskem fashion weeku. Kakšne so vajine izkušnje?

Res je, lani oktobra sva sodelovala na Philips fashion weeku. Skoraj istočasno sva pripravljala stiliranje za svojega naročnika. Čisto sveža, konceptualno povezana oblačila oz. manjšo kolekcijo, pa sva zato imela priložnost predstaviti tudi samostojno in odločila sva se za Philips Fashion Week. Prepričana sva, da ima ta svoje pluse in minuse. Vesela sva, da v podalpski kokoši sploh obstaja iniciativa, ki se z nemalo omejitvami loteva takšne zgodbe. Končni rezultat deluje privlačen, manjka pa ključnega – potencialnih kupcev. Ne le končnih, temveč tudi tistih “buyerjev”, ki poskrbijo za to, da kolekcije ali vsaj deli teh doživijo tudi konkretno produkcijo ter kakovostno prodajo na finih lokacijah. Na tem področju je v Sloveniji vsesplošni manjko, za kar pa ni kriviti organizatorje FW-ja, temveč stanje v državi in miselnost njenih prebivalcev. Trenutno denimo sama v Sloveniji nimava prodajne točke in kar težko si je predstavljati, da je en takšen kvaliteten in prodajno uspešen “punkt” v Ljubljani tako težko najti … Pričakovati malo morje mednarodnih gostov na lokalnem dogodku, kakršen je slovenski teden mode, je nekoliko utopično – verjameva pa, da bi se s pravilnim pristopom tudi nekaj dobrih mednarodnih imen z veseljem odzvalo povabilu. In prav nič ne bi bilo narobe, če bi tu s svojimi zmogljivosti priskočile na pomoč organizacije kot so Slovenska turistična organizacija, Gospodarska zbornica, Ministrstvo za kulturo, itd. Pa morda nenazadnje letalski prevozniki in v aprilskem ter oktobrskem času vse prej kot povsem polni hoteli …  A kaj ko pri nas ni timskega duha. Been there, done that.

Priznava, v sodelovanju s FW sva doživela tudi nekaj kratkih stikov, brez katerih bi bili spomini lepši. Ne želiva kriviti, saj je običajno vzrok za kratek stik na obeh straneh. Najbolj naju je presenetilo to, da se na tovrstnem projektu začne aktivno delati razmeroma pozno – za nekatere oblikovalce prepozno. Prav ta začetni “slow motion” naju je na koncu privedel do popolne časovne stiske in posledično do (v najinih očeh) nepopoldne predstavitve. Sodelovala sva pri podobnih večjih in manjših projektih v tujini, kjer so bile podrobnosti znane že mesece vnaprej, komunikacija tekom priprave dogodkov pa odlična, zato je bila tudi predstavitev kvalitetneje izpeljana, dobra volja pa vsestranska. Ostanimo pozitivni – vsi se učimo in z vsakim zaključenim delom smo bogatejši za nove izkušnje in novo znanje …

EM_01EM_03EM_04EM_05EM_07EM_06

Uporabljata pri vajinem oblikovanju tudi pravo krzno?

Uporabljava le kakovostno umetno krzno in želiva si, da bi več ljudi pred nakupom krznenih izdelkov vklopilo gumb za etično razmišljanje in vest. Zelo iskreno – verjetno je nemogoče razmišljati ekološko in etično ob vsaki odločitvi, ki jo sprejmemo, včasih pa to ni nemogoče. Nikogar ne bova polivala z barvo in nikogar ne bova obtožila, če se obleče v “pelcmantl” svoje babice – uporaba “2nd hand” oblačil je eden od načinov reciklaže starega. Najin dom krasi preproga iz goveje kože, ki je ob dveh hrtih zaradi enostavnega čiščenja dobro nadomestilo klasični preprogi. Kljub  temu sva na proprogo čakala dolgo. Nikakor se nisva želela odločiti za nakup, ampak sva vztrajala s čakanjem tako dolgo, dokler do naju ni prišla rabljena, “2nd hand” Črnobelka.  Če se dandanes nekdo odloča za krzno, naj razmišlja o vintage kosih, ki jih je možno z malo kreative in spretnosti preobraziti v lepa oblačila. “Sveže” živalsko krzno – ne hvala.

Odpravila sta se tudi v tujino. Nam zaupata kakšne nove projekte izven Slovenije?

Upava, da se nama nekoč uspe stacionirati tudi nekje zunaj naših meja. Priložnosti se ponujajo, istočasno pa naju nekaj odprtih zgodb zadržuje doma. V letošnjem letu upava na izvedno dveh projektov na italijanskih tleh, a bi bilo v tem trenutku kaj več nesmiselno izdati. Ko bo, če bo, boste o tem slišali. Te dni se odločava o ponovnem sodelovanju na Nizozemskem, a se bojiva, da bova zaradi finančnih omejitev primorana zavrniti projekt. Prav danes sva prejela paket oblačil, ki je romal na fotografiranje v Pariz. Vesela sva, da je sodelovanje na tej relaciji postalo kar pogosto.

Kaj menita o slovenski modi ter modni situaciji v Sloveniji?

Kreative ni malo, je pa brez dvoma premalo kvalitetnih možnosti prodajnih točk in pa seveda kupcev, ki jim za kvalitetno izdelano oblačilo domačega oblikovalca ni težko odšteti nekaj več. Bodimo realni – produkcija oblačil v malih serijah ali celo unikatov je že brez upoštevanja faktorja kreative povezana z mnogo večjim stroškom na posamezno oblačilo, kot pa produkcija tisočih kopij enega samega dizajna. Kdor modo pozna, razume proces izdelave oblačil in spoštuje vrednost le-teh. Ceniva ljudi, ki pravijo, da je njihova omara napol prazna, v njej pa kljub temu  zbirka dizajnerkih oblačil, zbirka pravih zgodb in ne ukradenih kopij …

Koga bi oblekla od svetovno znanih osebnosti?

Osebe s karizmo in s pogumom izražanja svoje lastne vizualne podobe.

Kdo je vajin idol na splošno?

Idolov nimava. So le ljudje, ki jih globoko ceniva in iskreno spoštujeva. Teh pa ni malo.

Bi izpostavila katerega od slovenskih modnih kreatorjev, ki ga mogoče vidita tudi v tujini in zakaj?

Uspeh privoščiva vsakomur, ki poleg izražanja svoje lastne prepoznavne vizije, svoja oblačila izpopolni tudi v tehnični plati in zapakira v dodelano celoto. Vse to je dizajn.

Po čem mislita, da vaju ljudje prepoznajo kot osebnosti ter po katerem slogu v modi?

Naju naj sodijo in ocenjujejo drugi.

Je pomembno okolje v katerem ustvarjata?

Da in ne obenem. Ustvarjalnost pride na površje tudi v najbolj nemogočih pogojih, poslovno gledano pa modi prijazno okolje odpira več koristnih vrat.

Kakšen je vajin pogled na lepoto človeka?

Neobremenjen.

Še kakšno sporočilo za naše bralce?

Če že ima Ljubljana svoj teden mode, ta ni tu za okras in zato, da zapolnite enega od stolov v dvorani, temveč zato, da ljudje namesto polnih vrečk “fast-fashion” oblačil raje izberejo le oblačilo ali dve izpod rok domačega oblikovalca. Tisti, ki ste prebrali ta stavek, pomislite nanj ob vsakem obisku trgovine.

Fotografije: ERIC MATYASH 01-07: Collection “La Métamorphose”, ph: Philips Fashion Week, ERIC MATYASH 08, ph: Vid Voršič, ERIC MATYASH 09-10: Collection “Memaissance”, ph: Vid Voršič, ERIC MATYASH 11, ph: Žiga Mihelčič, ERIC MATYASH 12, Collection: “Checkmate”, ph: Nejc Wenzelberger, ERIC MATYASH 13, ph: Žiga Mihelčič, ERIC MATYASH 14,  Collection: “A/W 2010-2011 for Galerija Emporium”, ph: Nejc Wenzelberger, ERIC MATYASH 15, ph: Nejc Wenzelberger

Simon Cirkulan

admin