FABRIKACIJA REALNOSTI

Realnost se nam kaže kot zelo izmuzljiva kategorija. Vsak naj sam pri sebi pomisli, kar sploh je realnost, v kateri plavamo, se vsak dan borimo, dihamo, doživljamo stiske in frustracije pa seveda tudi veselje, srečo in zadovoljstvo. Kaj se zgodi, če realnost poskušamo na silo oblikovati tako, da bomo bolj povšeči drugim, pa četudi pri tem uporabimo prijeme kot so kraja, laž, prikrivanje resnice in manipulacije?

Običajno in na hitro se verjetno ne zgodi nič posebnega ali pretresljivega. Nekdo, ki ukrade fotografijo osebe, ki je posnela in objavila taisto fotko, ter si jo prilasti, češ na tej fotki sem pa jaz, ter se na pritožbo avtorja o kraji avtorske fotografije odzove z jezno reakcijo, da kaj pa je to takega, bo verjetno sčasoma kradel tudi kakšne druge vsebine. A kaj, ko so internet, Facebook in drugi mediji postali zelo nedefinirani kar se tiče kopiranja, plonkanja, kraje in zanikovanja. Vsakdo lahko ukrade sliko, podobo ali fotografijo nekoga, ter za to ne odgovarja. Torej se vse skupaj spreminja v divji zahod ali bolje rečeno v brezpravje, mogoče se oblikuje zakon močnejšega, pa četudi smo očitno živeli v zmoti, da je to že preživeto. Sodobni mediji me postavljajo na laž.

Ali pa primer bolestne želje nekega mladeniča, ki si je verjetno zaželel svojih 15 minut slave, kot je nekaj dekad nazaj trdil Andy Warhol, da si je vsakdo želi. Tako je naredil FB profil, obesil sliko nekega privlačnega modela, torej jo je nekje ukradel, saj sam ni na nobeni fotografiji, napisal nekaj pol-resnic ter se hvali, kako živi v tujini, kako uspešno dela v modnem svetu, a ko bi želel kaj več izvedeti o njem, ne dobiš nobenega odgovora. Očitno je tip res zelo zaseden. Pa vem, da to ni osamljen primer. FB kot medij izmenjave podatkov služi tudi kot platforma potrjevanja lastne vrednosti in hranjenja samovšečnosti, kajti več všečkov kot zbereš  pri posamezni objavi ali fotografiji, večja faca si. S tem marsikdo hrani svoj ego, ker preko potrjevanja drugih v skupnosti, ki jo ima vsakdo, ki je član FB, zmotno meni, da je popularen ali slaven.

To me malce spominja na najstniške objave takšnih in drugačnih fotografij, kjer najstniki tekmujejo, kdo bo pobrav več ‘lajkov’, pa se mi takšna dejanja ne zdijo kaj preveč nenavadna za to obdobje odraščanja. A vendar tukaj govorimo o odraslih ljudeh, ki naj bi prevzemali odgovornost za svoje odločitve, ne pa da napadejo ogoljufanega posameznika, ki so mu ukradli njegovo avtorsko delo.

Kje se začne moralna drža in integriteta, kje pa je vse dovoljeno (kraje, laži, izmišljotine, fabriciranja neresnic)? Me vse skupaj spominja na globalno zrcalo družbe, to je na politiko, ki deluje z enakih pozicij moči in prikrivanja, kjer gre za moč in oblast nad ostalimi ‘ovcami’. In vse to je naša realnost. Vsakdo od nas se ji lahko upre tako, da ne krade, ne kopira in ne laže. Je to težko?

Facebook

Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi socialnem omrežju www.facebook.com/Svetovalnica. Če bi radi kaj vprašali, lahko svoja vprašanja pošljete na: info@svetovalnica.si.Avtorica prispevka je socialna pedagoginja Melita Kuhar Pucko, ki vodi projekt Svetovalnica, www.svetovalnica.si, predhodno naročanje na tel.št. 031 44 86 90.

Melita Kuhar Pucko

admin