GRAD

Ura 06:55. Sedem na vlak proti Celju. V roke vzamem knjigo in berem. Prav poseben občutek, malo zaspan, zasanjan in topel. Ko se že vlak pospešeno premika pogledam skozi okno in zrem. Zrem v belino, gosto naletavanje snega, reko, ki prenaša kepe snega in skupke ledu, pobeljena drevesa in sivo nebo. Misli mi kmalu odpotujejo drugam …

Preteklost, sedanjost, prihodnost. Kmalu pa mi nič od tega ne postane pomembno. Začutim toplino pri srcu, o kateri beremo v knjigah in se nam včasih zdi patetična, ampak takrat najpomembnejša. Pozabiš na neuresničene ljubezni, načrtovano samsko življenje, nizko stanje na bančnem računu, materializem današnje družbe, krivičnosti, polom na fakulteti… Vse takrat postane nepomembno.

Priprem oči in pred sabo opazujem čisto belino. Uživam v sanjanju, neopisljivih čustvih. Uživam v trenutku. Želim si, da me nihče ne zmoti. Zmoti sladkega okusa in ga spremeni v grenkobo, ki me spominja na preteklost. Počutim se varnega, zgradil sem zid okoli sebe.

Ampak ali si to resnično želim? Ali nisem od nekdaj hrepenel po dajanju in sprejemanju ljubezni, dobrih odnosih, izpolnjevanju poslanstva? Seveda. Jaz sem grad. Mogočna utrdba. Včasih raje nesrečen, ampak varen, kolikor je le mogoče. Vendar tudi v gradu obstajajo vrata, line in okenca, ki v notranjost spustijo sonce. Žarke, ki so v tvojem življenju pomembni, ki te ohranjajo živega. In nekoč nekdaj posije žarek, zaradi katerega bom srečen in varen. Žarek, zaradi katerega se bo sonce začelo vrteti okoli Zemlje … Žarek za katerega bi Zemlja tudi umrla.

Fotografije: Tania Mendillo

Simon C.

admin