JAZ PIŠEM. O MODI.

Jaz pišem. O modi. Če bi kaj vedel o avtomobilih, bi pisal o njih. Če bi ločil belo od rdečega vina, bi pisal o tem. Če bi me zanimala košarka, bi pisal o športu. A pišem o modi.

Moda je moja edina prava in najboljša prijateljica. Spremlja me od vedno in povsod. Z mano je vsak dan in mi pripoveduje svoje zanimive zgodbe. Skupaj sva bila v osemdesetih letih, ko je v Sloveniji kljub inflaciji izhajal Ars Vivendi z modernim, intelektualnim in svetovnim pristopom k modi. Ko je Madonna postavila modrček na vidno mesto. In ko so svetovno modno sceno prevetrili mladi geniji iz Antwerpna, ter se postavili ob bok japonski avantgardi. Tudi ko je Giorgio Armani začrtal nove smernice v poslovnem oblačenju in se proslavil v hollywoodskih filmih. Z modo sva se smejala, ko se je Jean Paul Gaultier za bežen trenutek odpravil v glasbene vode. In skupaj sva vzdihovala, ko je George Michael v videu Freedom 90 predstavil prve prave supermodele. In Too Funky s čudovitimi kreacijami Thierryja Muglerja. Linda, Christy, Naomi, Tatiana, Cindy, Helena … Ženske, katere niso potrebovale priimka, da bi jih cel svet poznal.

Cindy, ChristyZ modo sva bila skupaj tudi, ko sta Stefano in Domenico na pisto pripeljala bele srajce in črna krila, ko je Kate Moss potegnila prvo črtico kokaina in ko je znamka postala pomembnješa od vsebine. Z modo sva se skupaj veselila, ko se je le-ta iz elitnih krogov preselila na ulice in postala (za zelo kratek čas) del vsakdanjika tudi pri nas v Sloveniji. Znamke in oblikovalci so prihajali in odhajali – jaz in moda sva ostala. Kdo pozna zgodovino znamk kot so Pierre Cardin, Enrico Coveri, Norma Kamali, Krizia, Lacroix, Joop, Helmut Lang? Kje in kaj so na žalost danes?

Nakupil in prelistal sem toliko modnih publikacij, da bi danes lahko vozil boljši avto. Prebral sem toliko modnih knjig, biografij in enciklopedij, da moram danes nositi očala. Opazoval sem spremembe, ocenjeval modne trende, ko so le-ti še obstajali, obiskoval trgovine, prve outlete in modne revije. Zgražal sem se nad globalizacijo in selitvi modne industrije proti poceni delom sveta. Preziral sem fast food modo in prepričanje, da morajo vsi imeti vse. Moda je zame zakon, veda in način zivljenja. Zato sem do nje spoštljiv in prijazen, do tistih, ki se z njo na kakršenkoli način ukvarjajo pa kritičen in zelo realen. Moda je kemija, fizika in biologija. Moda je umetnostna zgodovina. Moda je tekstil, krojenje in šivanje. Materiali, vzorci, barve … Moda je marketinška zvijača in draga zabava. Moda je biznis in zlata jama. In moda je psihologija ter religija. Oblačenje pa naša najvidnejša osebna izkzanica.

V modi me (skoraj) nič več ne preseneti. Videl sem njene vzpone in padce. Poznam njen začetek in slutim njen konec. In verjamem, da je moda ptič feniks, kateri se vsakič iz pepela dvigne še lepši in boljši. Vem, da mi je moda veliko dala in veliko vzela. Rad jo imam in zato se ji rad poklonim. Tomi

In pišem. O modi. Na svoj način, ker na drugačnega ne znam. In sem trn v peti vsem, ki mislijo, da jo bodo pri meni poceni odnesli. Povem po pravici, iskreno, kruto, naivno, hudomušno, ironično, realno in jedernato. In opazujem, vidim, slišim, gledam, snemam ter spremljam. Šele nato napišem. In veste zakaj? Ker je kritika povsod po svetu dobrodošla, daje zagon in spodbuja k izboljšanju dela, ter pomaga pri premostitvi ovir. Pri nas v Sloveniji pa je prava, strokovna kritika v modnem svetu neobstoječa, moteča in podpihuje vaške zamere. Ker se je bojijo. Ker je takšna kritika kot otrok, ki zakriči, da je Cesar gol. In jaz sem ta otrok. Cesar pa … jebiga, njegov problem …
Zato bom pisal. O modi. In vztrajal in mogoče celo vzgajal.

 

Tomi Vugrinec

admin