MEDTEM KO SKORAJ REČEM ŠE ALI PRILIKA O VLADARJU IN MODROSTI

Drama zaključuje sezono z uprizoritvijo igre Simone Semenič v režiji Primoža Ekarta. Že jutri se bo namreč ob 20.00 uri v Mali drami zgodila premiera krstne gledališke uprizoritve igre medtem ko skoraj rečem še ali prilika o vladarju in modrosti Simone Semenič v režiji Primoža Ekarta.

Medtem ko skoraj rečem še ali prilika o vladarju in modrosti je večplastna igra, ki ne preseneča zgolj na oblikovni ravni, temveč tudi spretno dosega občutljive nevralgične točke sodobne slovenske in ne samo slovenske družbe. Igra vzbuja pozornost že z nekoliko daljšim naslovom, ki se ne začenja z veliko začetnico. S tovrstnimi gestami dramatičarka Simona Semenič subverzivno posega v celo tako rigiden sistem, kot je pravopis. Naslov nadalje sugerira svojevrstno temporalnost – dogajanje igre naj bi bilo umeščeno v čas »medtem ko skoraj rečem še«, v nekakšno vmesnost torej, preden prvoosebna pripovedovalka skoraj izrazi željo po še.

Dramo je Simona Semenič napisala leta 2011, ko je Slovenija praznovala 20-letnico osamosvojitve. Ravno ta obletnica, politično dogajanje leta 2011 s prihajajočimi volitvami, pa jo je motiviralo za pisanje.

Leta 2011 me je bilo strah. Spomnim se, da sem na letalu brala Vena Tauferja, članek na temo 20­letnice; ob tem sem jokala. Vse kar so si pred osamosvojitvijo zadali in želeli – človekove pravice in svoboda –, vse to se je v 20 letih sfižilo, pravi avtorica.

Režiserja Primoža Ekarta je v besedilu Simone Semenič privlačila tema moči in nemoči in vse kar iz tega izhaja. “V besedilu gre za vojno v širšem pogledu, gre pa tudi za odnos med moškim in žensko. Tudi v odnosu med njima gre za izkazovanje moči moškega nad žensko, te moči so v Simoninem besedilu zelo prepletene. /…/ Jaz sam, pa čutim to nemoč na politični ravni, kot državljan,” je režiser povedal na novinarski konferenci.

MedtemKoSkorajRecemSe_arhiv_HiRes©PeterUhan_030

O uprizoritvi

Kot je dramaturginja Eva Kraševec v gledališkem listu za uprizoritev zapisala, je igra strukturirana kot pripoved z vidika ene osebe, ki dokončno razkrije svojo identiteto šele v zadnji repliki igre. Izkaže se, da je pripovedovalka te zgodbe Sofija, ženska, katere ime v grškem izvoru (σοφία) pomeni personifikacijo osrednje ideje helenistične filozofije in v katerem še dandanes razbiramo njen osnovni pomen – modrost. Besede, ki jih izreka Sofija, niso izpisane kot običajne replike dramske osebe, temveč posegajo v samo arhitekturo igre in namigujejo na drugačno (vse)prisotnost dramske osebe. Sofijine besede so zapisane kot didaskalije, ki kot spremljevalno besedilo opisujejo karakteristike dramskih oseb in dogajanje, sežejo pa celo vse do interpretacije hotenj dramskih oseb in do poskusov neposrednega usmerjanja poteka igre.

V interpretaciji krstne uprizoritve se Sofiji kot pripovedovalki pridružujejo njene hčere Vera, Nada in Ljuba ter s tem podčrtujejo intenco avtorice – gre za priliko, ki jo pripovedujejo ženske oziroma za pripovedovanje zgodbe s perspektive žensk. Sofijin odnos z Vladimirjem, moškim, ki vodi igro, je mogoče istočasno interpretirati vsaj na dveh ravneh: na ravni odnosa med žensko in moškim ter na ravni odnosa med modrostjo in oblastjo. Na ravni intimnega odnosa med Sofijo in Vladimirjem gre za zapleten ljubezenski odnos, v katerem lahko kot eno ključnih not razberemo problem posameznikove nemoči in nezmožnost vzpostavitve emancipiranega partnerskega odnosa med moškim in žensko. Če se približamo feminističnemu branju igre, pa lahko ta odnos opredelimo kot odraz patriarhalne družbe, ki žensko apriorno postavlja na točno določeno mesto ali pa jo, v primeru nestrinjanja, iz sistema izvrže.

Pri pisanju je želela napisati pravljico, da bi bila zgodba čim bolj preprosta, popolnoma stereotipna. Kot pravi Eva Kraševec, ima pravljični okvir jasen namen. Gre za prikaz nemoči na intimni in družbeni ravni, ki izhaja iz vprašanja, kako doseči vidnejše družbene spremembe; gre za poskus konfrontacije s svetom, v katerem glede na trenutne okoliščine še ni mogoče ničesar zares spremeniti.

MedtemKoSkorajRecemSe_arhiv_LowRes©PeterUhan_281

V uprizoritvi igrajo Silva Čušin (Sofija), Janez Škof (Vladimir), Klemen Slakonja (Bogomir), Klemen Janežič (Branimir), Maja Sever (Vera), Barbara Cerar (Nada), Tina Vrbnjak (Ljuba) ter v alternaciji Mitja Tavčar in Uroš Nemanič (Bobnar).

Pri nastanku uprizoritve so sodelovali tudi scenograf Branko Hojnik, asistentka scenografa Urša Vidic, kostumografinja Belinda Radulović, avtor glasbe Mitja Tavčar, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Arko in hospitantka Brina Rafaela Klampfer.

 Fotografije: Peter Uhan

admin