NAJ PADA …

Večkrat napišem kakšno izpoved, predvsem ljubezensko. Stokrat jo preberem in analiziram. Všeč mi je, ko mi  med branjem privrejo na dan skomine. Deževni dnevi so kot nalašč za pisanje, ko si v toplem stanovanju prižgeš dišečo palčko, skuhaš zeliščni čaj in se zaviješ v odejo na mehkem kavču. Ja, romantična duša, ni kaj.

Spet sem sedel v toplem avtomobilu, lilo je kot iz škafa … bil sem s tabo. Oči so se srečale, strmela sva drug v drugega, se smejala in požirala s pogledi. Usta so se prisesala ena na druga … Nisem se mogel ustaviti. Bilo mi je lepo, prelepo–najlepša, najbolj romantična izkušnja v mojem življenju. V svojo roko sem prijel še tvojo, te gladil po prstih, po vsakem posebej, ti zaokrožil po dlani in jo poljubil. Oči so se bežno srečevale, se smejale in govorile: »Želim si te.« Z levo roko sem ti segel v lase, z desno pa te še vedno držal za tvojo. Iz nežnega božanja se je razvila strast … Ustavila sva se, za hip postala, potem pa se ponovno nisva mogla upreti svetlečim, polnim ustnicam drugega.

Nadaljevala sva, se objemala in uživala. Močan naliv zunaj avta naju sploh ni zmotil, prav nasprotno. Skupaj s hitrostjo padanja kapljic je naraščala najina strast. Roke so polzele po najinih telesih, ustnice so bile združene. Nenadoma je zatreskalo na nebu, se zableščalo in nama dalo še več energije, ki je prižgala še več strasti, kot da ta že ne bi bila na vrhuncu. Tema, bliskanje, grmenje, padanje dežnih kapljic na avtomobilsko steklo, toplota v avtu, ustnice, dotiki, strast …

In ko se je zdelo, da se drug drugemu ne moreva upreti, je romantiko prekinil nedobrodošel stavek: »Veš, moram iti … « Nakremžil sem se, potem moledoval in ti v naročje položil glavo. Kot kakšen majhen otrok. Vendar ni pomagalo. Odločitev je bila sprejeta in ni je bilo mogoče spremeniti. Poslovila sva se. S parkirišča sem tekel do stanovanja. Po vročem dnevu je segret in premočen asfalt oddajal svoj vonj. Dež me sploh ni zmotil. Želel sem celo malo postati sredi dvorišča, se zazreti v zvezde in se smejati, vrteti … Ampak mudilo se mi je prebrati elektronsko pošto in Facebook. Upal sem, da se bova tam še srečala, si zaželela lahko noč, jaz pa bi zaspal z nasmeškom na obrazu. In tako je tudi bilo. Nato sem zaspal in te sanjal.

Fotografija: Tomislav Marić

Simon C.

 

admin