MARIO GALUNIČ: “NISEM ŽRTEV MODNIH ZAPOVEDI”

“Ljubezen do tega, kar počneš, talent, garanje, učenje, pridnost. Naklonjeni šefi, gledalci, nekaj sreče, dobrih odločitev. In dobri živci, seveda.” Vse to je potrebno za dolgotrajno vez s televizijo, pravi priljubljen televizijski voditelj Mario Galunič, ki trenutno vodi zelo gledano oddajo ob sobotnih večerih – Moja Slovenija na prvem programu nacionalne televizije. Moda ga zanima kot področje ustvarjanja, nikoli pa ni postal njen “suženj”. Njegov televizijski stil se razlikuje od zasebnega, za kar je seveda zaslužna njegova stilistka Sonja, za katero pravi, da je poleg stilistke še psihologinja. Mario Galunič za VOOM.

Je tvoj stil službeno drugačen kot v prostem času?

Seveda, bistveno drugačen. Sodelavci, ki me vidijo vsak dan, bi bili začudeni, če bi kdaj prišel v službo v obleki ali kravati, to se enostavno ne zgodi. Zasebno sem v kavbojkah in kakšni srajci. V supergah in neobrit in malo skuštran. Tako se dobro počutim, ko nisem pred kamerami, ko stopim pod reflektorje, pa se začne druga zgodba. Takrat se v športnih oblačilih ne počutim fino, všeč mi je, da imam stilistko, ki poskrbi, da sem v oddaji točno tak, kot si želim.

 

Koliko besede imaš pri oblikovanju zunanje podobe na televiziji?

Za mojo podobo na televiziji seveda skrbi stilistka Sonja Lužar, in to že več kot petnajst let. Pozna me kot svoj žep, bere moje misli in ji tako zelo zaupam, da pridem na dan oddaje v garderobo in oblečem, kar me čaka, ker vem, da ne bo zgrešila. Tako je to. Seveda mi nikoli ni bilo treba obleči stvari, v kateri se ne bi počutil dobro. To sploh ne pride v poštev. Kdor nastopa, se res ne more ukvarjati še z obleko ali razmišljati, ali čudno izgleda. Včasih povem, da se mi zdi kaj preozko, da mi katera barva ni pri srcu, da bi raje s kravato namesto brez ipd. Nikakor pa si nisem sam izmislil svoje podobe na ekranu. To je zasluga stilistke, ki je našla moj televizijski stil, s katerim sem zadovoljen.

Je stilistka z leti mogoče preoblikovala tvoj stil?

Seveda se z leti stvari spreminjajo. V modni industriji in v moji glavi. Pred 15 leti nikakor ne bi hotel biti oblečen tako, kot sem oblečen danes. To je normalno. Naše oči vidijo danes stvari drugače in čez nekaj let bo spet tako. To pomeni, da je treba slediti trendom, hkrati pa ne pozabiti, da nisem vsako leto mlajši. Stilistka mora nekako zoreti z mano, ujeti moje pomisleke, razpoloženje, samozavest, drznost … Dostikrat ji rečem, da je pol stilistke in pol psihologinje. Zanimiv poklic pravzaprav.

Mario Galunič (3)

Kaj ti predstavljajo moda in trendi?

Nikoli si nisem življenja preveč kompliciral zaradi mode in trendov. Nisem žrtev modnih zapovedi, nikakor ne. Tudi me ne zanima pretirano, kako se spreminjajo kroji hlač iz sezone v sezono. Imam oči in seveda vidim, kaj se nosi, opazim detajle, pogosto o tem govorim s stilistko in ljudmi, ki so v tem poslu. Moda me zanima bolj kot področje ustvarjalnosti, možnost izražanja, zanimivo se mi zdi, kako hitro se kakšna zapoved uveljavi, uživam, ko primerjam modo na različnih koncih sveta. Iščem podobnosti in razlike, včasih težko razumeš, kako je mogoče, da so mladi na Danskem npr. bistveno drugače oblečeni kot mladi pri nas. Kaj vse na to vpliva, koliko moči ima tradicija, drznost, mentaliteta, koliko pa enostavno denar in dostopnost. Skratka, moda me bolj zanima kot fenomen kot pa nekaj, kar bi krojilo moje oblačenje.

Imaš kakšno blagovno znamko ali oblikovalca, ki ga preferiraš?

Tu in tam si rad kupim kakšen kos, ki ima ime. Še najraje pri srajcah in sončnih očalih, če sem iskren. Pa pri čevljih, ko se odločim, da jih res potrebujem. Nikoli se ne zapičim v znamko, ampak skušam biti odprt. A kljub temu sem največkrat kupil kakšno stvar, na kateri piše Dolce & Gabbana, Prada ali G Star. G Star se mi sploh zdi super kompromis. Ampak da ne bo pomote, veliko stvari imam iz Zare in podobnih firm. Glede tega si nima smisla zatiskati oči. Vse je v kombiniranju. Še najbolj občutljiv sem pri čevljih. Četudi gre samo za superge, nikoli ne kupim ‘no name’ izdelka, enostavno sem prepričan, da je tveganje preveliko.

Koliko časa nameniš sebi in svoji zunanjosti dnevno?

Ne prav veliko. Ob običajnih dneh pač dam nase ene od desetih kavbojk, ki so trenutno v uporabi in srajco, ki se mi zdi, da gre zraven. Za to ne potrebujem veliko časa. Malo bolj se zaplete, če kam grem, potem malo razmislim. Ravno ugotavljam, da si bo treba kupiti kakšno obleko, ki bo dobra tako za gledališče kot za fino večerjo in ki bo prenesla srajco s kravato ali pa bolj ležerno, sproščeno kombiniranje s kakšno majico ipd.

Je po tvojem mnenju Slovenija dovolj odprta za novosti na področju mode in na tvojem področju, področju televizije?

Pri tem naletimo na več težav. Najprej je to mentaliteta ljudi v naših krajih. O tem ne bi razpravljal, a ni skrivnost, da smo za novosti in spremembe precej zadržani in da se težko premaknemo. A ni brezupno, pri tem nismo nobena svetovna izjema. Več težav je, da smo premalo na prepihu, nismo center mode, ekonomije, industrije, medijev. Nič. Za svet, celo za Evropo, smo precej nezanimivi in nepomembni. Tukaj se ne da nič narediti. Pri nas je premalo prepiha, premalo ljudi ‘teče’ skozi Slovenijo, naše oči vidijo premalo drugačnosti, da bi s tem živeli. In potem je tukaj še standard, ekonomska situacija, ki naredi svoje. Marsikdo bi rad bil oblečen bolje in drugače, a to pomeni tudi denar. Predvsem pri mladih je to včasih zavora, da niso bolj drzni in ustvarjalni.

Mario Galunič (4) Mario Galunič (1)

Se je tvoja televizijska kariera začela z avdicijo? Kakšni so bili tvoji začetki?

Ja, moja televizijska kariera se je začela z avdicijo na informativnem programu. Zelo kmalu sem preklopil na razvedrilo in tukaj sem še danes. Na moji poti je bilo veliko naključij, dobrih odločitev, urednikov, ki so mi dali priložnost, ki so verjeli vame. Zanimivih dvajset let. Res vznemirljivo življenje. Ne me vprašati, če bi še enkrat šel po isti poti, ker na to vprašanje še nimam odgovora. Ne vem, res ne. Veliko je plusov in veliko minusov, z leti pa se fascinacija nad delom seveda zmanjša in je treba poiskati druge razloge za vztrajanje pri poslu.

Kaj te vleče v svet medijev in televizije? Razmišljaš kdaj o prekinitvi te vezi?

Odkar me je pred skoraj dvajsetimi leti povleklo na neko avdicijo na televiziji, se nikoli nisem zares poslovil od tega sveta, to veliko pove. Očitno mi je to delo všeč, se čutim izpolnjen, velikokrat srečen, ker mi je dano početi stvari, ki jih imam rad. Seveda sem ravno tolikokrat tudi nesrečen in slabe volje, včasih težko prenašam bremena, ki jih ta posel prinaša. Z leti sem se naučil, da službe nima smisla jemati preresno in da gre pač za posel, ki je malo specifičen, ker pač delaš vsem na očeh in to ima svoje posledice. Sicer pa se ne razlikuje bistvo od vseh ostalih služb. In tako kot večina ljudi vztraja pri svojih službah do penzije, pri voditeljskem delu ni dosti drugače. Sploh pa sem na TV zaposlen in bi prekinitev vezi pomenila, da bi moral zamenjati službo, o čemer trenutno ne razmišljam. Enostavno vidim tukaj še ogromno izzivov. Pred in za kamerami.

Si z leti na poslovnem področju spoznal ljudi, ki jih imaš sedaj tudi v tvojem osebnem? Ste sodelavci prijatelji?

Ja, to je pa velika prednost poklica, ki ga opravljam. Privilegij, da lahko spoznam ogromno ljudi. Zanimivih, ustvarjalnih, izjemnih. Povprečneži se običajno ne pojavljajo pred kamerami. In med vsemi ljudmi sem seveda spoznal mnoge, s katerimi se družim, mnoge, za katere lahko rečem, da smo prijatelji ali dobri znanci. Te ‘naložbe’ sem še najbolj vesel. Če omenim samo svojo prijateljico Deso, ki sem jo spoznal čisto na začetku kariere in sva še zdaj odlična prijatelja. Da ne govorim o sodelavcih iz pisarne. Z mnogimi sodelujem že več kot desetletje. Režiser Peter Juratovec, na primer, je z mano že od oddaje Zoom, torej od leta 1996. In tudi sicer smo dobra ekipa, ki odlično funkcionira tudi, ko ni oddaje. Znamo se skupaj poveseliti, gremo na pijačo. No, na dopust ne hodimo skupaj, a to se mi zdi tudi v redu. Če so si ljudje v poslu preblizu v zasebnem življenju, so težave pred vrati.

Kakšno tematiko bi raje gledal in prebiral v medijih in katerih vsebin je po tvojem mnenju preveč?

Mislim, da lahko vsakdo v poplavi medijev najde, kar si želi, s tem nimam težav. Na televiziji imamo več kot sto kanalov, trafike so polne časopisov, da ne govorim o internetu. Take izbire, kot jo imamo danes, ni bilo nikoli, zato si pač vsak privošči, kar mu paše. In mediji se noro borijo za pozornost ljudi. Mnogim gre slabo, mnogi sprejemajo velike kompromise, da bi zadovoljili pričakovanja ljudi. Ravno v tem vidim največ težav. Biti všeč masi, čim več ljudem. To povečini pomeni zdrs v profanost, dostikrat pritlehnost in vulgarnost. To težko prenašam in sem na to precej občutljiv. Mislim, da morajo obstajati meje, ki se jih ne bi smelo prestopati in da je ta ‘medijska svoboda’, ko je mogoče govoriti in pisati o vsem in vsakomur, opravljati, natolcevati, prizadeti, škodovati, izrabljati, izkoriščati, skratka da vse to ne prinaša nikomur nič dobrega. A sčasoma se bo uredilo tudi to, predvidevam.

Meniš, da mora znana osebnost razkriti vse podrobnosti svojega življenja?

Ne, sploh ne. V bistvu sem prepričan, da nihče ne razkrije vseh podrobnosti svojega življenja. Ne poznam takega človeka. To tudi ni potrebno. Nekateri mediji bi seveda radi o znanih razkrili čim več tistih podrobnosti, ki jih same osebnosti ne želijo. A o tem sem nekaj povedal že prej. Vsaka znana osebnost se mora sama odločiti, kaj vse želi deliti z javnostjo in predvsem zakaj. Mislim, da je veliko smisla prav v tem, da kakšna stvar ostane samo naša in od ljudi, ki so nam res blizu. Če vse, kar doživljaš, imaš, poznaš deliš z javnostjo, kaj ti sploh še ostane. Kdo potem pravzaprav sploh si? Nikoli ne bom razumel tistih, ki vsako banalnost svojega (sicer dolgočasnega) življenja takoj objavijo v časopisih, ki seveda trapaste novice potrebujejo. Kot da bi se jim zdelo, da vse skupaj ni nič vredno, če o tem niso vsi obveščeno. To je vredno usmiljenja.

Kaj meniš o rabi pravilne slovenščine na televiziji in radiu?

Včasih ljudje preveč togo razumejo ‘pravilno slovenščino’. Kaj sploh to je? Govoriti tako, kot se piše v časopisih? To ne gre, imamo knjižni govorjeni jezik, ki bi nam moral biti zgled in okvir. Vsak, ki stopi pred mikrofon in kamere, bi moral biti jezikovno izobražen. O tem ni dvoma. To pa še ne pomeni, da bi morali biti vsi ‘dolgočasni’ kot radijski napovedovalci. Nikakor ne, ljudje imajo svoje posebnosti tudi v jeziku. Nekateri težje skrijejo narečje, drugi delajo napake pri kakšnem sklonu ali številu. A to ni usodno, dokler se je človek pripravljen tega zavedati in se popraviti. Tu in tam kakšna napaka tudi ne pomeni konca za slovenščino. ‘Šlampasto’ govorjenje vsepovsod pa ni dobra novica. Mislim, da se tega ljudje zavedajo, sploh ljudje z obrobja so občutljivi na to, če slišijo na javni televiziji koga, ki govori v jeziku, kot se govori v Ljubljani. Takoj se počutijo izločeni, na to je treba res paziti. In zanimivo, zelo veliko pritožb, ki prihaja na televizijo, se tiče ravno jezika, pogosto celo bolj kot vsebine.

Mario Galunič

Fotografije: Žiga Culiberg

Simon Cirkulan

admin