“SEM EN VELIK EKSPERIMENT, BOŽJI HUMOR IN PONESREČENA KOSTUMOGRAFINJA”

Mateja Benedetti, unikatna kostumografinja, se je že v obdobju šolanja dotikala tujih tal. Njeno delo je kmalu postalo eno, združeno v njeni blagovni znamki Benedetti Pure Couture. Sledila je svojemu srcu, uporabljala svoje sposobnosti in bila seveda delavna ter odgovorna do svojega dela.  Zato je postala ena prvih slovenskih oblikovalk, ki je vzbudila zanimanje vodilnega urednika Elia Frasce. Spomladi smo njeno delo občudovali v predstavi Avdicija za življenje, betontanc in the original tempo, v koprodukciji z japonsko skupino, za jesen pa si zastavlja nove cilje.

 

Ali gre kostumografija v korak s časom? Je mogoče povezana z modnimi trendi?

Kostumografija je umetniška dejavnost, ki se ukvarja z oblikovanjem oblačil oziroma z zunanjo podobo določenega lika v času in prostoru znotraj teksta, predstave,opere, filma itd. Če je zahteva, da mora biti lik »trendovski«, potem je odgovor da.

Mora imeti tudi kostumograf svoj slog? Kakšen je vaš?

Težje govorim o slogu v kostumografiji (v kontekstu lastnega sloga)  kot o slogu v modi, kjer se oblikovalci držijo svoje prepoznavnosti, in ne samo to, v modi je prepoznavnost prednost. V določeni kostumografiji lahko prepoznaš kostumografa, ne da bi vedel, kdo je podpisan, vendar ne v vseh primerih, ravno zaradi raznolikosti slogov, ki obstajajo skozi človeško zgodovino in ki jih moreš obvladati, če sploh hočeš opravljati ta poklic. Zase lahko samo rečem, da sledim sodobnosti tam, kjer se le da, in da se izogibam reprodukcijam, čeprav bi bil že čas, da se lotim katere.

Je kostumograf pri svojem delu samostojen ali dosti omejen s strani režiserja, producenta itd.?

Ker gre za timsko delo, je vedno odvisno od tega, s kom delaš, in posledično se v tem odraža občutek omejenosti. Ne obstaja projekt brez omejitev, najsi bo to telo, material, denar ali zahteva po določeni estetiki. Vedno gre za kompromise, pri katerih je odvisno samo od tebe, koliko te zares omejijo ali ponujajo le razmislek za drugačno rešitev.

Kateri dejavniki so vas izoblikovali v odlično kostumografinjo?

Delavnost, predanost, delavnost, ljubezen, delavnost. Takoj za tem kreativno mišljenje in odgovornost do svojega dela. Dober kostumograf mora imeti znanje o oblačilih, o zgodovini oblačenja in psihologiji oblačenja, domišljijo, razgledanost, občutek za ljudi in dobro komunikacijo, odgovornost, organizacijske sposobnosti, kvalitetne izvajalce in ljubezen do svojega dela.

Kdaj ste vedeli, da bo vaše življenje tako močno povezano s kostumografijo?

Nimam časovnega okvirja, vem pa, da je vse pogojeno s povpraševanjem, tako kot v modi. Če  te kličejo, delaš, če ne, te ni.  Izgleda, da sem jim všeč. Zakaj, pa vedo samo tisti, s katerimi sodelujem.

Se delo v Sloveniji razlikuje od dela v tujini?

Razlikujejo se samo ljudje, jezik in kultura soustvarjanja in sobivanja. Proces dela je popolnoma isti.

Katero delo, dogodek si štejete za največji dosežek v svojem življenju?

Modno revijo svetlobnih oblačil, ki smo jo naredili za Morela optiko – MOOP leta 2010 in to samo zato, ker je šlo za najbolj intimno in iskreno izpoved mojega dela doslej in to v obliki, ki se je najbolj približala meni. Obiskovalci so bili deležni magičnega občutka in to je bilo čudovito opazovati.

Ločite delo od prostega časa?

Nikakor. To je tako, kot da bi ločila spodnji del telesa od zgornjega. Ko živiš celostno, delaš celostno. Prosti čas potrebujejo samo tisti, ki ne verjamejo, da so lahko ustvarjalci tako kot otroci, pa da še služijo zraven. A bi otroku, ki se igra v peskovniku, postavili tako vprašanje? Verjetno bi bilo nesmiselno. Ko počivam, delam, in ko delam, počivam, zato v mojem poklicu ne obstajajo ure dela.

Na katerem projektu trenutno intenzivno ustvarjate?

Trenutno se pripravljam na jesen. Prvo premiero bomo imeli  v Anton Podbevšek teatru “Rečem, kar mi rečejo, naj rečem” v Novem Mestu, sledi glasbeni projekt z Ladom Bizovičarjem in Špas teatrom v Cankarjevem domu, vzporedno pripravljam kostumografijo za opero Rusalka, ki se bo zgodila v najstarejši italijanski operi Teatro di San Carlo v Neaplju itd.

Koga bi se izpostavili kot kostumografa na slovenskem prostoru? Zakaj?

Začnem naj kar pri velikem A, ki je Alan Hranitelj, zakaj, vemo zakaj, ker takega kostumografa enostavno ni, in nadaljujem pri Belindi Škarica, poetični v čudovitih detajlih, harmoničnih in nenavadnih barvnih kombinacijah, pred leti tudi prodorna modna oblikovalka. In Bianka Adžić Ursulov, gospa, ki je zaznamovala številne naše predstave s svojo domiselnostjo in intelektualno estetiko, Leo Kulaš, spominjam se še vedno Šeherezade v Slovenskem Mladinskem gledališču, moje prve predstave iz srednje šole, katere kostumografije še dolgo nisem pozabila, in seveda Svetlana Visintin, odlična kostumografinja RTV Slovenije, in še bi lahko naštevala do legendarne ga.Bartlove, ki me je še na fakulteti učila razvoj oblačil … itd.

Se vam zdi, da vaš posel zamira, oziroma kakšen trend opažate na tem področju?

Dokler bodo film, televizija, opera, balet, gledališče in oder, bo kostumograf živ.

Ali radi eksperimentirate? Si upate izivati?

Jaz sem cela en velik eksperiment, božji humor in ponesrečena kostumografinja. Kaj pa vi?

 

 

Fotografije:

Alex Štokelj, svetlobna oblačila za MOOP 2010

David Paige, Sciencesense 2012

Franco Lannini, opera Der Konig Kandaules, Teatro Massimo, Palermo Italija 2012

Lightbox predstava Kveć, Črnogorsko narodno gledališče 2012

 

Simon Cirkulan

admin