V PARIZ Z JAJCI

Kaj se zgodi, ko zmanjka motivacije, izzivi so vse bolj redki in možnost izbire se nanaša zgolj na okus sladoleda? Spakiraš kovčke in se odpraviš po vse zgoraj našteto v mesto svojih sanj. Občasno se moraš res uščipniti, da preveriš, če vse to morda res niso le sanje … Sanje v katerih ti pomežika Karl, zajtrk časti Vogue in snubi DVF.

Občutki nestrpnosti in rahle negotovosti so že dolgo nazaj zbledeli, ostaja pa spomin na vse izrečene besede, ki so spremljale moj odhod v »mesto luči«. Zgodilo se je iznenada in verjetno je prav to razlog, da so mnogi to dojeli kot šok-terapijo. Že od nekdaj mi je jasno, da kljub predanosti in ljubezni do svojega dela v deželi, ki me vedno znova asociira na zmešano kuro, nikoli ne bom Rachel »I die!« Zoe segla niti do gležnjev. Mislim da se naša modna smetana tega dobro zaveda. Velika večina tistih, ki jih tako radi kujemo v zvezde, je namreč v nekem obdobju svoje kariere pobegnila čez planke. In nekatera najuspešnejša imena še danes delajo v tujini, kjer se jim prav gotovo ne toži kaj dosti po domovini. Pa saj vsi poznamo tisto znano trditev: dokler seznam referenc ne vključuje vsaj nekaj hudih projektov s Kitajci, razstavo v Londonu ali objavo v Vogueu, tudi Slovenija ne bo priznala tvojega obstoja. Si izbrisan.

 

Kako se je torej dotični nekdo odloči, da je čas za naslednjo stopničko? Precej enostavno. »Tajming« je vse! Razmere, ki so precej ovenele, te prisilijo v to, da se premakneš iz mrtve točke. Vsaj mene so. Opažam, da je še vedno veliko takšnih, ki mirno prenašajo stagniranje in so se že davno sprijaznili z (zame) nesprejemljivimi razmerami. Naš trg  je premajhen in pač ni zanimiv v modnem smislu, zato ni nobene potrebe, da bi modni konglomerati  tu oglaševali, prodajali svoje dobrine in sem vlagali svoj trud. Če delaš v modni produkciji slej ko prej spoznaš, da se tu razlika s tujino meri v milijardah ali svetlobnih letih, če hočete. Po tem ko obvladaš H&M in Zaro, vse lifestyle portale in foto lokacije, ko ti je dovolj sodelovanja s hobi fotografi in nadobudnimi “wannabe” modeli, bi rad stopil v ring in se pomeril v težki kategoriji z ljudmi, ki posel dejansko obvladajo, opremljen z imeni kot so Chanel, Balenciaga in Hermes. Premajhni smo, in prostora je le za peščico. Po svoj kos čokoladne torte je zato treba k tujim slaščičarjem. No, razen če si eden tistih, ki se mirno sprijaznijo s povprečnim.

V modni metropoli ni prostora za povprečnost. Na voljo je najboljše in najdražje, pa tudi tisto malo manj kvaliteno, a vsaj dosegljivo. Izbiramo na vsakem koraku: papirnat lonček kave ali nesramno drag kapučino z razgledom na mimoidoče, hitra moda na tisočih kvadratnih metrih ali lični butiki na ulici Saint Honoré, metro ali taksi, glasba, ki odmeva po ulici ali Coldplay na velikem stadionu, Mona Lisa v Louvru ali ulični umetniki Montmartreja. Neskončna možnost izbire in nešteto priložnosti. Priložnosti, ki jih Slovenija zaradi svoje majhnosti in omejenosti nikoli ne bo mogla ponuditi. Karla bi na Čopovi srečala res le v sanjah, svoje ime bi lahko na strani Vogue napisala s kulijem in Diane Von Furstenberg bi mi namesto pripravništva ponudila zgolj kakšen generičen “press e-mail”.

Vsem tistim, ki so se čudili moji pogumni obločitvi, češ res moraš »imet jajca«, da na lepem spakiraš in greš, se lahko le široko nasmehnem. Jajca nimajo kaj dosti s tem, so pa odlična v francoskih omletah … z gobicam ali brez.

V modni prestolnici se gurmansko razvaja, modo raziskuje in po pariško uživa The Stylist. (blogthestylist.blogspot.com)

Fotografija: Juan Diosdado

K. K.

 

 

 

 

admin