“V SLOVENSKI FOTOGRAFIJI PRIMANJKUJE OKUSA IN SAMOKRITIKE”

“Fotografija izpolnjuje željo po ujemanju izjemnih trenutkov, izrazov, razpoloženja, lepoto detajlov in istočasno celoto.” Pravi Ana Gregorič, uveljavljena fotografinja, ki se ukvarja predvsem z modno fotografijo, fotografijo narave, ljudi ter dogodkov. Kljub obilici dela v Sloveniji, poleg fotografije tudi ustvarjanje v grafičnem oblikovanju, vedno najde čas za svoje ljubljene, naravo in živali. In kakšen je njen sanjski dom? “Hiša ob morju z velikim vrtom in fotografskim studijem.” pravi Ana. Ne ve pa še kje. Morda tudi v tujini, v kateri že žanje fotografske uspehe.

 

Kako izbiraš svoje projekte? Si pri tem zelo selektivna?

Pri izbiri projekta sem zelo selektivna, saj želim ohraniti svoj stil fotografiranja, sem pa imela do sedaj veliko sreče, saj sem večinoma prejela zanimiva naročila in sem imela dovolj svobode, da sem lahko ostala zvesta sebi.

Zakaj sploh fotografija?

Do fotografije sem prišla postopoma. Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje sem posvetila večino časa oblikovanju, slikarstvu, ilustraciji, kiparstvu … in šele v tretjem letniku vzljubila fotografijo. Takrat sem prvič fotografirala portrete in preskočila je iskrica. Fotografija je zdužila to, kar so moje oči videle s podobami, ki so nastajale v moji domišljiji kot posledica vizualne percepcije. Izpolnjuje željo po ujemanju izjemnih trenutkov, izrazov, razpoloženja, lepoto detajlov in istočasno celoto.

Moja fotografija je zmagala v odprti kategoriji Ljudje in tako bila razstavljena v Somerset House. To je največji svetovni fotografski natečaj, kamor prispe več kot 110.000 fotografij iz 171 držav.

Kaj poleg fotografije te v umetnosti prav tako privlači?

Grafično oblikovanje in moda.

Kakšne cilje si zadaš, predno začneš s fotografiranjem?

Vedno je cilj iskanje prave luči.

Na kateri ravni misliš, da je slovenska fotografija?

Tehnična raven se zelo hitro viša, saj je internet zelo olajšal pridobivanje znanja. Primanjkuje pa okus in samokritika.

 

Razmišljaš o tujini?

Razmišlajm o tujini, vendar imam zaenkat v Sloveniji preveč obveznosti. Med mojimi naročniki je nekaj tujcev in občutek imam, da oni veliko bolj cenijo dobro opravljeno delo. Lani, sem letela v London na slavnosno podelitev nagrad in otvoritev razstave Sony World Photography Award. Moja fotografija je zmagala v odprti kategoriji Ljudje in tako bila razstavljena v Somerset House. To je največji svetovni fotografski natečaj, kamor prispe več kot 110.000 fotografij iz 171 držav.

Kakšen je tvoj stil fotografiranja?

Rada imam čiste fotografije in posvetim veliko pozornosti detajlom. V portretu vedno iščem eteričnost, borbenost, plemenitost in vse, kar človek v svojem bistvu je, a o tem ne govori.

Misliš, da je pri snemanju vse odvisno od fotografa?

Mislim, da je zelo veliko odvisno od fotografa, je neke vrste kapetan ladje. Kadar pa delaš v timu, mora vsak posameznik svoje delo opraviti dobro. Edino tako lahko narediš vrhunski izdelek.

Slediš trendom? Zakaj?

Sledim, ker trend vedno prinese novo inspiracijo, a vseeno ostajam zvesta svojemu okusu.

Imas katerega fotografa, ki ti je zelo pri srcu, te inspirira?

Še v času študija sem se zaljubila v portrete fotografinje Sally Mann. Všeč so mi še Mario Testino, Paolo Roversi, Hedi Slimane …

Zelo rada imaš tudi živali. Kaj ti pomeni narava?

Narava smo mi vsi. (smeh)

Kaj meniš o testiranju na živalih?

Zaradi testiranj medicinskih in kozmetičnih sestavin in izdelkov  je po svetu mučenih in ubitih reko 115 milijonov živali na leto. Večina ljudi verjame, da so testiranja na živalih nujna, da zagotovimo varnost uporabe pri ljudeh. To dokazano ni res, saj le dober odstotek bolezni, ki prizadenejo človeka, opazimo tudi pri živalih. 92 % zdravil, ki so prestala testiranja na živalih, ne prestane testiranj na ljudeh, pri preostalih 8 % je potrebno pri več kot polovici dopisati nove stranske učinke, ki jih na živali ni bilo moč zaznati, ali pa jih naknadno umakniti. Več si lahko preberete tukaj: http://www.dzzz.si/sl/testiranja-na-zivalih.html

Se čustveno navežeš na kakšno stvar?

Vedno manj, saj se zavedam, da so stvari zamenljive in se ne obremenjujem več s tem.

Si prišla v življenju do situacije, da bi se odpovedala svoji največji ljubezni?

Na srečo ne, in hvaležna sem življenju, da me ni postavilo v tako situacijo.

 

Fotografije: Ana Gregorič

Simon Cirkulan

admin