“VSAK DAN NIMAŠ PRILOŽNOSTI, DA SE DOTAKNEŠ PRAVIH RJAVIH LAS” – POTOVANJE PO KITAJSKI No.1

Par spodnjih hlačk, maskara in spalna vreča, pa sva šli. Moj 65 litrski nahrbtnik je imel na začetku potovanja le slabih 8 kg. Ampak v današnjih časih je še tako nedolžna prtljaga lahko v napoto ruski ”finoči”, ki ne želi, da se karkoli dotika njenih stvari. Takrat se mi res ni dalo razmišljati o tem, kaj bo šele na letu nazaj, ko moj nahrbtnik ne bo več nov in bo po vsej verjetnosti dosegel zgornjo mejo dovoljene kilaže.

 

 10 ur sedenja v ekonomskem razredu s pet urnim postankom v Moskvi, kjer sem čas zapravljala z ocenjevanjem teže zavaljenih, očitno bogatih Rusov, po katerih so se obešala lepa mlada dekleta. Delovali so spočiti in zagoreli, po vsej verjetnosti so uživali počitnice v tropih na jugu Kitajske.

Peking. Za Kitajce po večini velja, da so sramežljiv narod. Tu je bilo sramežljivo le sonce, ki se je skrivalo v oblakih smoga nad mestom. Oni pa so brez sramu strmeli v naju na vsakem koraku. Na podzemni sem se počutila skoraj kot predmet na razstavi. Ne morem sicer govoriti o kakršnem koli kulturnem šoku, ampak v iz spomina ne morem pregnati človeka, ki je deset centimetrov stran od mojega obraza brez sramu zrl vame in me meril od glave do pet. Pa saj je bilo zabavno. Kdaj pa je človek deležen take pozornosti? Le na Kitajskem, ko vstopiš na podzemno železnico in so vse oči usmerjene vate. Ko izstopiš iz nje in za teboj priteče dekle ali fant, ki se želi fotografirati s teboj ali pa te celo prosi za podpis. Za naju z Marušo je bilo to nekaj popolnoma novega.

Bili sva sami, v neznanem okolju in brez plana. Saj ne, da je bil to problem. Kaj se boma sekirali, ko pa veva, da naju čakata 2 meseca svobode in uživancije, ko bova enkrat v življenju končno lahko delali kar bova želeli in še bolj bistveno, ko jih bova želeli.

Po prijavi v hostel, ki naju je stal manj kot 4 evre na noč, sva pričeli počasi oblikovati ideje. Kaj kmalu sva ugotovili, da sva z načrtovanjem le zapravljali čas. Kitajska je ogromna, njeni prebivalci zanimivi in načinov, kako preživeti teh 8 tednov, neskončno.

Tako sva že drugi večer preživeli z družbo, ki sva jo spoznali v hostlu. Tvorili smo skupinico devetih mladih iz Slovenije, Brazilije, Anglije, Francije, Kanade in Nove Zelandije. Spili smo šot tekile in se odpravili na Sanli Tun. To je bil podvig stoletja. Le kdo zna taksistu razložiti kam želimo? Na najbolj znano ulico z bari v Pekingu seveda. Ampak to se sliši veliko lažje, kot je v resnici bilo. Kakorkoli, potovanje se je komaj začelo in že sva bili sredi toka kitajskega dogajanja, kot sva tudi upali. Na tej ulici z bari se namreč vsak večer zbirajo vsi narodi sveta. Še nikdar nisem videla toliko različnih ljudi na istem prostoru. Toliko različnih kultur in jezikov. V ušesih mi je šumelo vse: od kitajščine, različnih evropskih jezikov do ruščine in iranščine ter najbolj popularna glasba tega časa, na katero sem še pred manj kot enim tednom plesala v K4.

Ob štirih zjutraj sva se z Marušo znašli na Trgu Nebeškega Miru. Tu je bila zbrana neverjetno velika množica ljudi. Kitajci pa res niso normalni! Le kaj delajo tako zgodaj? Od najmanjših otrok pa do ljudi visoke starosti. Bila sem utrujena, a zmagala je radovednost. Prerivali sva se skozi množico Kitajcev proti vzroku zgodnjega srečanja. Takrat mi je postalo jasno! Dvig zastave na trgu Nebeškega miru, je vsakodneven slovesni dogodek, katerega se udeleži na tisoče Kitajcev, nekateri prepotujejo vso državo. Midve pa kar ves kontinent! Zaradi množice sva zastavo videli šele, ko se je dvignila do vrha 30-metrskega droga. Začetek dogodka je najavljala himna, ki je odmevala po trgu.

Okoli naju je stala skupinica osnovnošolskih otrok, katerih pogled ni bil usmerjen v zastavo, temveč v naju. Končno se je eden opogumil. Bil je večji in mogoče tudi starejši, z očali in piflarskim pogledom. Njegova angleščina je bila zelo dobra in želel jo je vaditi . Seveda sva mu ustregli. Za njegovim hrbtom pa se je skrivala skupinica deklet, ki so lezle k nama. Nekaj so si šepetale in uganila sem, da so vzrok moji lasje. Ko pa sem jim pokazala kitko, ki je bila enkrat daljša od preostalih las, je bilo njihovo veselje nepopisno. Vse po vrsti so se je želele dotakniti, saj vendar nimaš vsak dan priložnosti, da se lahko dotakneš svetlo rjavih las!

 

Kristina Furlan

admin