ŽENSKE NA ROBU … OD PSIHOPATKE DO KURBE

Dve igralki, tri zgodbe in šest žensk – vsaka od njih na svojem izkustvenem podtalju niha na robu življenjskih norm in pričakovanj, ki jih narekuje družbeno in zavestno sprejeto. Uspešna predstava Ženske na robu se po razprodani premieri ter ponovitvi vrača v gledališče Glej že ta teden, 18. aprila ob 21. uri ter 19. aprila ob 20. uri. V nagradni igri srečnemu VOOM bralcu podarjamo tudi dve vstopnici za ogled ene od aprilskih predstav.

Predstava nas popelje v abotne situacije vsakdana. Prepustimo se intimnemu, celo voajerskemu vpogledu v življenje dveh lahkoživk. Ena je cinično vdana v usodo, druga optimistično stremi za boljšim jutri. V ordinaciji psihoterapevtke smo soočeni s problemi klientke, ki naj bi po Freudovi psihoanalitični teoriji trpela zaradi kastracijskega kompleksa. Znajdemo se v klubu, kjer se ljubica sreča z ženo svojega ljubimca. Priče smo pretkanemu, skorajda makiavelističnemu obračunu. Bodo zmagale laskave besede ali dejanja uničenja?

Iz osebne izkušnje lahko povem, da vse tri like, ki jih uprizarjam, dojemam tako zelo različno, da v smislu karakterjev nikakor ne bi mogla govoriti o podobnostih med njimi. Tako različnost med njimi pa sem uspela ustvarit s pomočjo vaj čutnega spomina, ki so mi omogočile, da sem za vsako izmed njih našla svojevrstne ustrezne občutke, ki jih naredijo verodostojne in žive. – Sara Horžen, igralka

Ženske na robu-voom-foto-LukaPrijatelj-valentina-plaskan
Sara Horžen in Valentina Plaskan sta igralki, dejavni na širšem polju uprizoritvenih umetnosti. Med drugim sta radijski moderatorki, avtorici radijskih iger, pripovedovalki, govorni interpretki, posojata glas risankam in oglasom, se ukvarjata z gibom, glasom ter svoje veščine in znanja nadgrajujeta na raznovrstnih delavnicah. Sodelovali sta pri raznolikih projektih s priznanimi umetniki in organizacijami.

Valentina in Sara sta karakterje, ki jih v predstavi oživljata, raziskovali s pomočjo metode po Leeju Strasbergu. Ta temelji na življenjskih izkušnjah, ki jih obudimo s čutnim spominom. Pod budnim očesom mentorja igre, t.i. acting coach-a Janeza Vajevca, sta ustvarili raznolike značaje, preko katerih prehajata. Zaokroženost obravnavane vsebine predstavlja tudi glasba, ki odzvanja kot komentar na odnose med liki in služi kot rdeča nit predstave. Glasbo v živo z akustično kitaro ustvarja Boštjan Narat.

Glasbena komponenta je nepretenciozna. Krajina, ki jo proizvaja, je čutna in iskrena, v skladu z življenjem na odru. Nisva želeli predstave v stilu »pokaži kaj znaš«, kjer bi bila glasba nek mrtev ud, ki doživljajsko funkcionira samo zase. Ko ena izmed protagonistk zapoje, to ni pesem, ki bi jo lahko umestili na radijske sprejemnike, ampak intimna tožba, taka, ki bi jo, ko vam je hudo, zapeli doma na kavču ali pod tušem. Glasba nas lahko pripelje do emocij, pomaga pri aktivaciji čutnega spomina, na katerega so vezane izkušnje, ki smo jih doživeli v svojem življenju. Zato lahko rečeva, da je glasba v predstavi izjemnega pomena, saj lahko preko nje doživljaš neko dodatno raven karakterja, ki ga upodabljaš. Boštjan pa se nama na odru pridruži v živo in z glasbo na akustično kitaro, s katero zaokroži obravnavane vsebine, deluje kot komentar na odnose med liki. – Valentina Plaskan, igralka

Predstava je nastala na podlagi kratkih zgodb Joséja Luisa Alonsa de Santosa z naslovom Ljubezenske in šaljive slike al fresco. Igralki sta za osnovo vzeli tri zgodbe, ki sta jih adaptirali in nadgradili v sočnejšo ter vznemirljivejšo obliko.

Ženske na robu-voom-foto-LukaPrijatelj-7 Ženske na robu-voom-foto-LukaPrijatelj-6 Ženske na robu-voom-foto-LukaPrijatelj
Raziskovalno ozadje predstave

Kompleksnost človeške intime se razkrije v najširšem horizontu možnega. Razpoloženja protagonistk lunatično plimujejo in brezkompromisno razkrinkavajo igre manipulacij. Na razburkanih valovih čustev jadramo vse od temnih brezen in razpok življenja do obupa in brezizhodnosti, na dno družbene lestvice in na vrhove preobilja. To omogoča »privilegij« depresije in histerije, bolezni modernega človeka, živali, ki se v obilici vsega grize v lastni rep.

Soočimo se tudi z vsakdanjo »iskrenostjo«, zavito v sladke nasmehe in objeme »najboljših prijateljic«. Tistih, ki propagirajo same sebe s pretirano »skrbjo za drugega«. S prav takšno, kot jo je vpeljala že inkvizicija: »tvoji duši želimo odrešitve in očiščenja, zato te bomo zažgali za tvoje dobro«. Za besedami se vedno skriva brezno neizrečenega, pristnega čutenja, ki lahko izbruhne kot gejzir in raztrga sivo mreno družbeno sprejemljive slepote.

Predstava temelji na kratkih zgodbah, ki ženske umeščajo v vloge, katerih nosilci bi v nekem konvencionalnem svetu prej bili moški. Ženska naenkrat ni več le mati, ljubica, žena, temveč postane maščevalna Medeja, rabelj, stvarnik, uničevalec. Ozirajoč se na zgodovino so bile ženske večinoma zreducirane na objekte za moške. Povzeto po Simone de Beauvoir, ženska velja kot »Drugi« moškemu, odvzeta ji je pravica do njene lastne subjektivnosti in odgovornosti za njena dejanja. Z eksistencialističnim žargonom: patriarhalna ideologija predstavlja žensko kot imanenco, moškega pa kot transcendenco. Ženske ponotranjijo to vizijo o objektu in tako živijo v nenehnem stanju neavtentičnosti. Ta temeljna predpostavka pa vlada vsem aspektom družbenega, političnega in kulturnega življenja. To lahko izpostavimo kot centralni konflikt v predstavi. Ženski diskurz  se namreč vrti okrog moškega, ženske – še vedno – pustijo moškim, da zanje krojijo vrednostno lestvico, so odvisne od njihove  potrditve.

Kot izvajalki ne sodiva, kaj je dobro in kaj slabo. Skušava le nastaviti pristno izkustveno ogledalo, ki si ga vsak uokviri po svoje, s svojim materialom in svojimi oblikami, ki jih lahko izbere in prepozna le on sam. Gledalca ne želiva vzgajati, kako naj dojema videno in občuteno. Ne želiva ga vpeljevati v nek abstrakten diskurz. Ponujava mu izkušnjo pristnega življenja, ki ga lahko sprejme ali zavrže. Menim, da lahko prav vsak iz nje odnese tisto, kar potrebuje v dani točki svojega življenja. Nisva vpeljevali nekega »elitnega diskurza«, razumljivega le izbrancem. – Valentina Plaskan, igralka

Clarissa Pinkola Estés, jungovska psihoanalitičarka in pesnica, je v delu Ženske, ki tečejo z volkovi podala podmeno o divji ženski naravi, tisti, ki je v standardnem postopku civilizacije in družbene kultivacije postavljena v službo povsem drugih vrednot in ciljnih usmeritev: »Instinktivna ženska narava je oplenjena, odrinjena in pozidana. Podobno kot divje živali in divjina je deležna najslabšega ravnanja. Ženske so bile skozi vso zgodovino ropane ali požigane, brlogi zravnani z zemljo in naravni cikli prisiljeni v nenaravne ritme, ker je tako ustrezalo drugim.«

Tudi v sodobni družbi se ženske znajdejo v situacijah, ki preizprašujejo njihovo vlogo. Moderne ženske, ki so determinirane z različnimi življenjskimi izkušnjami, z različnim kulturnim in družbenim ozadjem in življenjskim stilom, se še vedno vsakodnevno soočajo z enakimi problemi. Skozi predstavo Ženske na robu odstiramo zavese, ki jih posameznice zagrinjajo pred javnostjo. Prepuščamo se zgodbam, za katere vemo, da obstajajo in da kreirajo življenja posameznic katerekoli družbe, hkrati pa si zatiskamo oči pred njimi in jih v družbi in javnosti ne omenjamo. Izpostavljena so vprašanja o ljubezni, seksu, odnosih, vlogi ženske v družbi in prilagajanju družbenim normam. Ob tem se nam lahko v vsakem trenutku porajajo vprašanja, kdaj je bila prekoračena meja in kdaj situacija postane bizarna. Kje  je meja med bizarnostjo in normalnostjo, kaj sploh je bizarno in kaj je normalno, je rdeča nit celotne predstave.

Ženske na robu-voom-foto-LukaPrijatelj-3
O igralski metodi

Pristop, ki sta ga igralki izbrali, postavlja v prvi plan igralca in temelji na igralski metodi Leeja Strasberga, ki izhaja iz sistema Stanislavskega in dognanj Vahtangova. Za Stanislavskega je bistveno, da igralec doživlja vlogo. Doživljanja lika ne moremo nadomestiti z znaki zanj, temveč z doživljanjem samim, ki ga mora igralec kreirati v sebi s pomočjo podoživljanja. Za Vahtangova pa ni dovolj vztrajati na »magičnem če-ju«, kar zadošča za čustveno-miselni proces, vendar v tem primeru igralec prilagaja lik zgolj svojemu značaju. Odgovor je v t.i. »drugi definiciji«, ki nadgrajuje »magični če« tako, da se igralec ne sprašuje: kaj bi storil, če bi bil kralj, temveč kaj mora storiti, da bo ravnal kot kralj? Tokrat mora igralec prestopiti okvir svojega značaja. Prekoračenje okvira lastnega značaja Strasberg poimenuje  ekstenzija. Strasberg je ekstenzivno pisanje Stanislavskega kongenialno skrčil na tako rekoč dvajset vaj, v katerih je zajeta vzgoja vseh čutil (t.j. senzibilizacija igralčevega inštrumenta tudi s pomočjo »magičnega če-ja«) in čustvenega spomina. Pri tem je opozoril, da je največji problem igralca  – in človeka sploh – dvajsetega stoletja: neekspresivnost.

Pomen Inštituta Leeja Starsberga je v ZDA izjemen. V njem so se kalili igralci, ki jih danes po vsem svetu brez dvoma priznavajo za največje in najbolj vplivne, za tiste, ki so spremenili pogled na igro, kot jo danes poznamo. Med njimi so Al Pacino, Marlon Brando, Jane Fonda, Meryl Streep, od mlajših tudi Angelina Jolie, Johnny Depp, Julia Roberts, Sienna Miller. V Sloveniji pa se imamo možnost po tovrstni metodi uriti že od leta 1980 dalje v Studiu Bratov Vajevec.

S tem pristopom sva s pomočjo čutnega spomina uspeli dognati resnične emocije za vsak karakter posebej. Ravno zato imajo gledalci priložnost občutiti čisti realizem, prikaz stvarnosti, take kot je, brez olepševanj. Za resnično izkušnjo so Ženske na robu prava stvar! – Sara Horžen, igralka

Nagradna igra

Za zveste bralce smo pripravili tudi nagradno igro. Med vsemi, ki boste pravilno odgovorili na naslednje vprašanje v komentarju povezave na VOOM facebook strani, bomo izžrebali dobitnika dveh vstopnic za ogled predstave Ženske na robu v gledališču Glej v soboto, 18. aprila ob 21. uri, ali v nedeljo 19. aprila ob 20. uri.

Nagradno vprašanje se glasi: “Katera odlična ameriška igralka je svoj način igre gradila po metodi Leeja Starsberga? Namig: The Devil Wears Prada (Hudičevka v Pradi)”. Nagradna igra poteka vse do četrtka, 16. aprila do 12.ure.

Ženske na robu-voom-promo

Fotografije: Luka Prijatelj

admin