ZNAMENJA METEMBIOZE

Galerija Fotografija je včeraj otvorila razstavo z najnovejšo serijo črno-belih fotografij fotografa Roberta Kusterleta z naslovom Znamenja metembioze iz leta 2012. Avtor se je posvetil raziskovanju prezentacije človeka in njegove povezanosti z naravo.” S podobami ustvarja svet, kjer se ločnice med sanjami in realnostjo, človekom in živaljo spojijo v tesno sožitje.”

Giuseppe O. Longo  o razstavi Znamenja metembioze:

Med pozornost zbujajočimi izumi princa Sansevera, Raimonda di Sangra, ezoterika, alkimista, znanstvenika, filozofa in poligrafa iz osemnajstega stoletja sta dva osupljiva “anatomska stroja” na ogled v podzemnem prostoru družinske kapele Santa Maria della Pietà v Neaplju. Anatomski statui sestavljata dva človeška okostnjaka (eden moški, drugi ženska), zastrta zgolj z grozovito mrežo rdečih in modrih ven in arterij; brez kože, notranjih organov ali mišičevja.
Po legendi (če je to res zgolj legenda), je princ v telesi ženske in moškega vbrizgnil tekočino, ki jo je sam izumil, medtem ko sta bila še živa, zato da  bi lahko v celoti ohranil preplet krvnih žil, od aorte pa do najtanjših kapilar. Samo delujoče srce je lahko skrivnostno tekočino dostavilo v prav vsak delček cirkulatornega sistema. Nadalje, ženska je bila noseča. Resnična ali izmišljena, ta grozljiva zgodba o odstranjevanju mišičevja in organov ter balzamiranju in vivo nas pripelje k ciklu fotografij Roberta Kusterleta, v katerem je koža odstranjena s telesa, da razkrije pod njo ležeč preplet rogovil in vej. Njihov kaotični nered razkriva hipotetično anatomijo notranjosti moških in žensk, našo avtentično človeško naravo.
Čudna bitja štrlijo iz teh odrtih teles, kakor poganjki notranjega kaosa se pritajeno izvijajo kot opozorila na potencialno zamenjane vloge med človekom in zverjo, človekom in naravo. Človeška bitja so podvržena živalskemu, živalim nudijo izhodiščno točko, podporo v naslednjih podobah Kvartet, Rast, Radovednost, Meditacije, Zasledujoče darilo,Nezaupljiva sova, Veja za pesem, Sožitje, in še posebej v Razgledni točki. Ni razlikovanja med moškim in žensko: ženski atributi, čeprav vidni in včasih izzivalni, skoraj popolnoma izginejo pred običajno usodo zatiranja, ki je bilo izvedeno v preteklosti in s katero so sedaj sprijaznjeni. Moški so postali sužnji in nosijo dokaze le-tega: usnjeni trakovi, ki trpinčijo kožo (Nosač sove) ali krut železni jarem, ki trdno vprega glavo in vrat (Jarem sokolarja). Ženske se ponujajo, ponujajo svoja živa telesa kot hrano pticam, in so tako radovedne kot modre (Rast), ali pa nosijo težko breme godrnjanja družine operutničenih bitij, ki živijo v strašljivo prepletenem gnezdu, v katero se je preobrazila njihova glava (Zbor). Takšen preobrat v razmerju med človekom in živalmi je opazen tudi v Trener, kjer je sokol (ali pa je to mogoče jastreb, mrhovinar ?) svoboden in lahko odleti, kamor ga je volja, človek pa je vklenjen v njegovo usnjeno-železno usodo. Še bolj presunljive so hibridizacije, v katerih ljudje razkazujejo nastop preobrazbe, ki vodi v grozljivo, skrivnostno zvezo z živalmi kakor v Sveta poroka 1 in 2, Volkulji, Globok vdih, Bela maska, Potreba po jutru Srečanje v gozdu, ter v mogoče najbolj grozoviti, Skesani lovec, kjer skozi neke vrste nemesis ni več razlikovanja med žrtvijo in plenilcem saj sta oba tesno povezana v simbiozi oziroma bolje metembiozi, transmigraciji-transformaciji dveh teles, človeka in merjasca, spremenjena sta v začetni ali kateri od naslednjih stopenj razvoja, vsekakor pa je ta še nedokončan. Kot v drugih Kusterletovih delih metembioza namiguje na možen tok, smer proti post-človeškemu, čeprav ne post-človeškemu okrepljenemu z robotskimi protezami, transplanti ali genetskimi manipulacijami, ampak oslabljenemu (ali okrepljenemu) z živalskimi vsadki v povratku k prvobitni in nezavedni naravi, za katero človeštvo meni, da jo je ukrotilo, a se ta polna moči in neuklonljiva pojavlja znova in znova ter si prilašča ozemlja, s katerih je bila izgnana. Človek je zopet postavljen v živalski svet (kakor je bil v predhodnih Kusterletovih delih postavljen v rastlinske in morske kontekste) in je od njega tudi opustošen. Njegov ponos je izginil, premagan in kaznovan je od drugačnega.
Živali, izgnane, pretepene, zasledovane, iztrebljene in zaklane so sopotniki človeka. S svojo nemo močjo in zgovornimi očmi prosijo za dobrodošlico (Zasledujoče darilo, Sanje krempljev, Milina Bruge-a, Zaupanje). Ali prav nasprotno, v omenjenih dvobojih brezobzirno dominirajo nad človekom, medtem ko se pripravljajo, da nam mirno in odločno vzamejo oblast (Straža, Kvartet, Sožitje, Nezaupljiva sova, Jarem sokolarja).
Znamenja metembioze so prav tako vidna v človeških očeh in na koži: tako moške kakor tudi ženske oči so vedno zaprte, najsi bo v sproščenosti , brezbrižnosti ali v začetnem stanju hipnotičnega nezavedanja v somraku med razumom in dušo. Telesa vzdržijo le kratek čas, nato propadejo. V času preobrazbe iščejo način kako se upreti, z objemanjem ali zapiranjem oči pred svetom in medtem ko se je duh že podal na pot, se prekucnejo v brezno pozabe. Živali, prav nasprotno, s potrpežljivimi očmi, z agonizirajočo osuplostjo zrejo v človeška bitja in v svet, ki se razpira pred njimi; nov, brezhiben svet, svet poln občutljivosti in nežnosti (Zaščita gnezda). Obljuba nove eksistence, metembioze.
Koža je naslednji simboličen kraj prehoda. Umazana od ilovice, označuje grobo, hrapavo, raskavo nepropustnost, kar meji na degradacijo sijajne mehkosti in gladkosti kože, še posebej ženske.
Pri nekaterih fotografijah koža ni bila obdelana z glino temveč s svetlobo, ki je nanjo vtisnila sledove fotografske, skoraj radioaktivne eksplozije, v bliskovitem razcvetu blatnih kapelj, inervacij, fantazmičnih izbruhov: rentgenska slika osnovnega aparata organov in žil, ki se preobražajo v veje in poganjke.
Konceptualno sintezo procesa metembioze nakazuje naslov zadnje fotografije v seriji: Simbioza. Na tej fotografiji, ženska, posneta od zadaj, s kožo umazano od zemlje, na levi rami nosi gigantsko jajce s srebrno arabesko na črni podlagi, neke vrste kozmično jajce, ki bi lahko začelo novo raso, hibrid med človekom in živaljo, morda pametnejšo in manj divjo, kakor je ta sedaj.

 

 

O avtorju

Roberto Kusterle se je rodil leta 1948 v Gorici. S fotografijo se je začel ukvarjati konec 80-ih let prejšnjega stoletja. Pri svojem fotografskem delu se osredotoča predvsem na raziskovanje človeka in njegove povezanosti z naravo. S podobami ustvarja svet, kjer se ločnice med sanjami in realnostjo, človekom in živaljo spojijo v tesno sožitje polno etičnih napetosti.

Fotografije: Roberto Kusterle

S. C.

admin